- miniszterelnok.hu - https://miniszterelnok.hu/slavnosti-govor-viktorja-orbana-ob-65-obletnici-revolucije-in-osvobodilnega-boja-leta-1956/ -

Slavnosti govor Viktorja Orbána ob 65. obletnici revolucije in osvobodilnega boja leta 1956

Dober dan Madžari! Dober dan Poljaki! Dober dan Italijani!

S spoštovanjem pozdravljam narod svobode v glavnem mestu Madžarske! Že dolgo se nismo videli. Danes popoldan se moramo pogovoriti o številnih stvareh, toda prej se poklonimo spominu. Spominjajmo se dnevov pred 65 leti, popoldneva pred petnajstimi leti. Današnja lokacija ni običajna. V tem času pred petnajstimi leti sta se na vogalu ulice Andrássy in Bajcsy-Zsilinszky iz oči v oči gledali v preteklost in sedanjost. Pred petnajstimi leti so mladi komunisti iz 23. oktobra naredili 4. november. Na eni strani granate s solzivcem, plastični naboji, kovinske palice, uniforme brez identifikacijske številke in vodni topovi. Na drugi strani je stal prevaran in ponižan narod, ki je moral po petdesetih letih ponovno poslušati, da so mu lagali zjutraj, ponoči in zvečer. Na eni strani oblast, ki je nastala z množico trikov in so jo varovali z nohti in zobmi, na drugi strani pa obupani ljudje, ki so se zvrstili za ogromnimi črkami besede szabadság (svoboda).

V življenju narodov so trenutki, ko naenkrat vsak posameznik začuti, dovolj je bilo, stvari ne morejo več tako naprej kot do zdaj. Treba se je odločiti, naša odločitev pokaže, kdo smo pravzaprav. Za cel narod se pokaže, koliko velja. Molči ali protestira, se sprijazni ali se upre, gleda stran ali se postavi pokonci, odcaplja ali pa se bori. Ne moreš se skriti, ker neka višja resnica postane vidna in te sooči: moraš se postaviti na to ali ono stran. V hipu se pokaže, kdo je dober in kdo je slab, kdo stoji na dobri in kdo na slabi strani zgodovine. Mi, Madžari smo se pravilno odločili. Smo protestirali, smo se postavili pokonci, uprli smo se in smo se borili. Svoboda proti ujetništvu, neodvisnost proti okupaciji, madžarski domoljubi proti komunistom. Spominjamo se čudovitega dne, ko smo mi, Madžari sami sebi, svetu in sovražnikom pokazali, kdo smo pravzaprav. Spominjamo se dne, ko se nismo spraševali, ali je Bog z nami, ampak smo se vprašali, ali smo mi z Bogom. V vas se je naselila ogromna moč, nosilni stebri komunistične oblasti so se stresli. Spominjamo se na trenutek, ki bo večno živel v spominu svobodnih narodov sveta. Madžarski narod se je v trenutku znašel in je ime Madžar postalo spet lepo, vredno svojega starega, velikega slovesa. Spominjamo se trenutka, ko so hoteli isto kardinal in strugar, akademiki in peški fantje, nadvojvoda in obrambni minister s partizansko preteklostjo. Na dotik, ki je segal čez železno zaveso, ki je ločevala dele naroda, in prežemal zborovanja dijakov v Transilvaniji in celice zaporov v Szamosújváru. Mansfeld, Wittner, Szabó, Pongrác, Nagy in Mindszenty. Gledamo jih, in vidimo en narod. Ponosen madžarski narod, ki mu vsi pripadamo. Slava junakom!

Nova generacija komunistov je leta 2006 ponovno izzvala Madžarsko. Z lažjo so prišli na oblast. Zavajali so z nižjimi davki in potem so povišali davke. Dnevnice v bolnišnicah, pristojbine za obisk pri zdravniku, enormno visoki režijski stroški. Ukinili so trinajsto pokojnino in družinske subvencije. Paktirali so z mednarodnim bančništvom in na stotisoče družin zvabili v past posojil v tujih valutah. Državo so razprodali, vse so prodali tujcem, letališče, nacionalno energetsko družbo, javne storitve. Ko so državo oropali, so jo spravili na kant in pod kontrolo IMF. Na, kruljav Madžar, tukaj imaš grbo! Ko smo se temu uprli, so odgovorili s solzivcem, plastičnimi naboji in konjeniškim napadom. Njihovi streli so izbijali oči, z gumijevkami so pretepali brezbrambne ženske in starce. Na tem mestu, kjer zdaj stojimo, so pred petnajstimi leti peške ulice preplavili nasilje, kri in solze. Vse to se je pred očmi sveta zgodilo ob petdeseti obletnici revolucije leta 1956. Počasi govorim, da bo lahko vsak razumel: tega jim nikoli ne bomo pozabili!

Gospe in gospodje!

Peški humor pravi, da se ne smeš užaliti takrat, ko imaš za to razlog, ampak takrat, ko se to splača. Tudi mi smo počakali na pravi trenutek. Štiri dolga leta smo čakali potrpežljivo, v pripravljenosti, da bi dobili zadoščenje. Dobri Bog je bil pravičen, za kazen so dobili to, kar smo mi dobili za nagrado: našo dvotretjinsko zmago na volitvah. Stopili smo skupaj, tako kot leta 1956 in smo pometli s socialistično Madžarsko. Leta 1956 so Ernő Gerő in njegovi tovariši na vrat na nos bežali v Moskvo, mi leta 2006 nismo imeli takšne sreče. Socialisti in njihovi voditelji so ostali na naši grbi. Ostal je in od takrat tava med nami in straši v javnem življenju kot fantom iz Parlamenta. Za zadoščenje je dovolj en sam zanosen trenutek, toda za odpravo razdejanj levice smo potrebovali leta. Velika milost je to, da se je narodna enotnost do konca ohranila in smo v sodelovanju delavcev, inženirjev, kmetov, malih in velikih podjetnikov, znanstvenikov, profesorjev, medicinskih sester in zdravnikov odstranili ruševine. Madžarsko smo postavili na noge. Ustvarili smo milijon novih delovnih mest. Rešili smo se posojil v tujih valutah, znižali smo davke in smo prišli tako daleč, da bo naslednje leto višja tudi minimalna plača, kot je bila povprečna plača v času socialistov. Ponovno smo si pridobili javne storitve, banke in medije, nacionalno premoženje smo povečali za ena in pol krat. Obdavčili smo multinacionalke, zaščitili smo družine in v vsej Evropi imamo najnižje režijske stroške. Madžarska je danes že dovolj močna, da hkrati ceni starejše in mlade. Vrnili bomo tudi trinajsto pokojnino in naslednje leto mladim ne bo treba plačevati dohodnine. Družinam z otroki pa bomo vrnili letos vplačano dohodnino. Imamo svoj pogled na svet, madžarski način življenja, imamo ustavo, ki nam zagotavlja, da nikoli več ne bodo mogli storiti tega, kar so storili leta 1956 in 2006. Stopili smo čez mejo, ki ločuje dele naroda, in smo ponovno združili Madžare. Za to smo potrebovali soglasno voljo in pridne roke milijonov. Tistih, ki so verjeli v moč ljubezni in sodelovanja. Njihova je slava, njim gre priznanje. Pri vsem tem je prav prišlo tudi to, da smo imeli operativno in poslovno sposobno vlado.

Spoštovani gospe in gospodje!

Ne smemo pozabiti, da takrat, ko smo znižali cene režijskih stroškov, ko smo pristrigli ekstraprofite multinacionalk in ko smo IMF poslali domov, nas je napadla celotna Evropska unija. Napadli so nas tudi takrat, ko smo ustavili migrante, smo postavili ograjo in smo zavarovali meje. Na ducate predsednikov vlad je napadlo Madžarsko. Mi smo še vedno tukaj, kdo pa se sploh spominja njihov imen? Spoštovani Zbrani, to je stara pesem! Tako je bilo leta 1849, 1920, 1945 in tudi leta 1956, in evropski visoki dostojanstveniki spet hočejo odločati o nas, toda brez nas. Nas bodo naredili evropske, senzibilne in liberalne, pa tudi, če krepnemo. Bruselj danes z nami in Poljaki govori in se obnaša, tako kot to počnejo s sovražniki. To je doživetje že videnega, Evropo preplavlja val Brežnjevove doktrine. Čas je, da bi tudi v Bruslju razumeli, da nam tudi komunisti niso mogli do živega. Mi smo pesek v mehanizmu, palica med špicami, trn v peti. Mi smo David in bo bolje, če se nam izogne Goljat. Mi smo tisti, ki smo leta 1956 načeli svetovni komunizem in smo tisti, ki smo izbili prvo opeko iz berlinskega zida. In tudi zdaj smo tu in rečemo le, da Madžari nimajo prav, ampak bodo imeli prav. In glede na to, da v tretje gre rado, bomo po režijskih stroških in zadevi z miganti imeli tudi tretjič prav: bo referendum in bomo zavarovali tudi svoje otroke. Madžarska bo prva država, v kateri bomo pred šolo zaustavili nasilno propagando LMBTQ.

Ne smemo pozabiti, da je bila levica vedno za našim hrbtom, kdor koli je že bil nasprotnik, zoper kogar koli smo se morali postaviti, in nam je škodovala tam, kjer je le lahko. Vsak lahko vidi, da se že spet organizirajo, so sovražno razpoloženi, sejejo seme nemira, sovraštva, spora in nasilja. Naši nasprotnik mislijo, da ne bomo prepoznali volka, če ga skrijejo v ovčjo kožo. Toda mi ga takoj prepoznamo: vemo, da je volk. Vemo tudi, da bo volk snedel babico, še več, že jo je pojedel, zato so se znašli v vampu „sodelovanja” vsi, ki so se pajdašili z volkom. In verjemite mi, da je tam še prostora za nove in nove ljudi minute. Zapisano je: Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki. Prepoznali jih boste po sadežih. Dobro drevo rodi dobro sadje, slabo drevo pa rodi slabo sadje. Res je, na drevesu levice raste le leva politika. Obstaja le ena levica, pa naj se maskira na številne načine. Začnejo z lažmi, nadaljujejo z nasiljem in za sabo pustijo propad. Tisti, ki so pred petnajstimi leti streljali med ljudi, se danes spet pripravljajo. In nekje na drugi obali „Velike luže” se pripravlja tudi stric Gyuri. Niso prišli, ko bi bilo treba; tukaj so zdaj, ko jih nismo vabili. Okupatorji nam zdaj ne želijo vsiliti svojih komisarjev, ampak jih želijo izvoliti. Zdaj nimajo orožja, ampak imajo Facebook. Mislim, da so nas narobe razumeli. Naše vabilo je veljalo za osvoboditev izpod sovjetske okupacije, in ne za to, da se vpletajo v našo demokracijo.

Spoštovani!

Tisti, ki so leta 1956 podrli Stalinov kip, niso bili šolani govorci, bojeviti vodje naroda ali dobro izurjeni generali. Junaki trenutka svetovne zgodovine leta 1956 so bili preprosti sinovi in hčere madžarskega naroda, prav tako kot tudi mi zdaj na tem trgu. Tudi danes ne šteje, kaj rečejo v Bruslju, Washingtonu, in kaj hočejo v medijih, ki jih vodijo iz tujine. O usodi Madžarov bodo tudi zdaj odločali Madžari. 23. oktober nas opominja: ne smemo pozabiti na lastno, osebno odgovornost. Tisoč sto let se je zapisalo v naš DNK, da se moramo tukaj v Karpatskem bazenu vsak dan kar naprej boriti za svobodo. Za osvobodilni boj nista potrebi le srce in um, ampak tudi moč. Tudi naša moč, dragi Prijatelji, naša sloga. V slogi je moč. Mi smo skupaj zato, ker vsi verjamemo v družino, narod, vsi mi verjamemo v močno in neodvisno Madžarsko. Kdor proti tujim napadom ščiti svojo družino, narod, lahko računa ne le na svoj um, srce in moč, ampak tudi na to, da ima prav. Resnica, dragi Prijatelji je bila na strani borcev za svobodo tudi takrat in tudi danes. Ta resnica nas je ohranila tukaj na sredini Evrope: resnica Madžarov. Mi skozi stoletja vedno hočemo isto, kot leta 1956, leta 2006 in tudi danes. Pravičnost Madžarski!

Ne mislimo, da imamo vedno in v vseh situacijah prav, ampak imamo vedno prav, ko nas napadejo in mi se obranimo. Imamo prav, ko se postavimo za pravičnost naših starih staršev in staršev, za to, kako je treba in se splača živeti. Kaj je tisto, kar je v minljivem človeškem življenju dragoceno in kaj je tisto, kar nima vrednosti. To je resnica, ki nam daje nepremagljivo moč. Pravičnost Madžarov je v Vas samih, tam dragi Prijatelji, je v vseh Vas, je vcepljeno v Vašo dušo. Prisluhnite ji. Širite jo in ravnajte po njeni sugestiji. In če napoči čas, se postavite pred svojo hišo in jo obranite. Če želimo ohraniti varnost svojih družin, meje naše države, prihodnost naših otrok, sadove našega dela, pokojnino, plače, znižanje režijskih stroškov, če želimo ohraniti našo kulturo, navade, jezik, če želimo zavarovati svobodo našega vsakdana, potem moramo vsi sodelovati v tem boju, ki nas čaka. Bomo morali obvarovati to, kar smo dosegli včeraj in predvčeraj. Kar danes še zadostuje, bo jutri premalo. Računamo na vsakega Madžara, ki mu je mar za prihodnost Madžarske. Za nas je na prvem mestu Madžarska, zato bodo z nami pridobili tudi tisti, ki ne glasujejo za nas.

Spoštovani!

Vem, da je veliko takih, ki ne jemljejo resno naših nasprotnikov. Številni menijo, da smo za leto 2006 že dobili zadoščenje, saj po vrsti zmagujemo na volitvah, državi gre dobro, torej nimamo se česa bati. In res: to, kar počne levica ima več skupnega z zabaviščno industrijo, kot pa z odgovorno politiko. Na plakatih so z velikanskimi črkami oznanjali, da nas bodo premagali, in potem niti Karácsonya niso dočakali. Organizirali so si volitve, ampak niso mogli dobiti volitev, kjer so bili kandidati oni sami. Med sabo tekmujejo, kdo bo regent Bruslja in Györgya Sorosa na Madžarskem. Kdo bo tisti, ki bo na oblasti nad Madžari po njihovi milosti. Kdo bo novi budimski paša, novi predsednik regentskega sveta ali pa novi partijski generalni sekretar. Odkrito govorijo: povezali se bodo tudi s hudičem, samo, da ponovno pridejo na oblast. Njihov namen je, da bi Madžarsko iz Marijinih rok položili pred noge Bruslja.

Prijatelji!

Zaradi nekaj zavoženih strank levice se nam res ne bi bilo treba zbrati v tako velikem številu, ampak pameten človek se ne vdaja iluzijam. Naj nas ne spravi v zmoto komaj tleča razsodnost in vidna nerodnost domače levice. Ne šteje to. Šteje moč mednarodnih akterjev, ki stojijo za njimi. Moč, pravi izziv, celo grožnjo pomenijo mednarodno zaledje, denar, mediji in mreža, ki stojijo za njimi. To je moč, ki jo lahko premaga in iz države izrine skupaj le več milijonov Madžarov. Pravočasno sporočamo: tistim, ki so nas do zdaj ugriznili, se je zlomil ali oškrbnil zob. Zaman je bil sovražnik gromozanski, mi nismo zbežali in tudi zdaj se ne bomo ustrašili, ker vemo, da bomo to skupaj dokončali. Poglejte osebo, ki stoji zraven vas: če ji pogledate v oči, vidite, da lahko računate nanjo. Bo storila vse, da bomo prodrli skozi najdebelejši zid. To je naša moč, to je naše zaledje, in ni toliko dolarjev ali evrov na svetu, s katerimi bi nam lahko to vzeli. Prišli smo, videli smo in bomo ponovno zmagali!

Dobri Bog nad nami, najprej Madžarska! Naprej Madžarska, naprej Madžari!